Ja zapytal něktorogo prijatelja Čeha - velikogo eksperta pražskogo žitja:

• Skažite, imajete li vy v Pragě kake-nebuď pritony?

• Čto vy nazyvajete "pritony"? - ostražno osvědomil sę prijatel'.

• Nu... někaki priton, užasny, zlověstny - gde sbirajut se ubijci, zločinniki, råzbojniki i ih damy - bezbožne ženy, ktore flirtujut s gostjem i privodet jego pod udar noža svojego druga.

• Za čto vam to? Isus Hristos!

• Ljubju silne preživanja... Ja putoval v Pariži, Rimě, Konstantinopolě po takim strašnym městam, gde ruka vsegda dòlžna byti v kěšeni, a prst na spustě[2] browning-а.

• Da... Take města imajut se v Pragě, - s něktorojų daže grdosťų skazal Čeh, - ja znajų jedin taky priton, kògda ja tam byl - u mene krv zamražala v žilah...

• Prošų, adres!..

• Nu, za čto vam rizikovati?!

• Ah, vy ne razumějete, kaki jest šarm v riziku! Kųdy tamo dojěhati?

• Hm! Ne, istinno - ne sòvětujų. Ale kako želajete. Vot vam adres...

---

Srdce moje glåsno bilo, ja putoval po vuzkoj, těmnoj ulicě, ktoru malo osvětljali rědke ulične lampy... Nečisty dvuetažny dom... V oknah byli vidime strånne těni... Slyšali se ostre zvuki strånnoj muziki i hriply směh...

Ja kolěbal se několiko sekund, otvoril dveri i všel.

Dušny, dymny vzduh, i v toj mglě kružili v divnom shimmy dvě zlověstne pary. Pri mojem pojavjenji obě pary zamedlili se i mòlvili:

• Mfuteta!

• Poklona!

Ja prvy raz viděl takih privětlivyh ubijcev, takyh naivnyh razbojnyh dam.

• Ehe, - pomyslil ja, - oni čěkajųt, až usnut moje podzrěnja, mene budut pojiti kakoju-nebųd' otravoju, aby poslě zarězati. Nu, dobro, poborimo sę.

Ja sědl za veliki stol blizko dymećego trųbkoju starogo člověka, ktory imal zlověstny, podzirlivy vid - i jesm stuknul po stolu:

• Dajte mene likera!

Stary råzbojnik, videći, čto k mně nikto ne prihodi, počel krutiti sę:

• Pan vrhnik! Sej gospodin želaje likera. Za čto vy jego mučite?!

• E, - pomyslil ja, - blågi glås i sedm grěhov vò srdci.

I jesm dobavil vyzòvajuće:

• Ja imaju toliko tysećnu banknotu. Možno potòm råzměnjiti?

Diavòlsko spokojstvo u sih češskih ubijcev i zločincev. Parižske ili konstantino-poljske razom prěrězali by grlo vlastniku takoj banknoty, a se - nikoliko vnimanja.

• Ne trevožite sę, pan. Kako-nebųď razměnimo.

• Vy jeste Rus? - hytro spytal me užasny starec hriplo, dymeći svojeju ogromnoju krivoju trubkoju...

• Da. Rus. Može byti vas to obražaje?

• Ne, ja ljubju Rusov. Toliko ja udivjaju sę kako Rusy mogut nositi so soboju take velike pěnezy. Možno utratiti.

• Da. - usměhnųl sę ja sarkastično. - Ili někto prěrěže[3] grlo i odbere.

Očevidno, ja ugadal mysli hitrogo starca, ibo on prěstrašeno odšel od mene.

Podšla prijateljka jednogo z ubijcev i, sedši obok, spytala starca:

• Imajete li cigarety?

• Prošų - vměšal sę ja provokatorsko - može želajete vina? Likera?

Ja rěšil råzdražiti jejina bandita, råzgněvati go.

• Možno vas pocělovati?

• Jestli vam bude v tom radosť, prošų, - počela smějati se ona.

(Bože, neščestlivo tvorjenje... Nu, čto ona znaje, čto čitala? Ubogi kusok dikogo mesa!..)

• Vy jeste Rus? - spytala ona, popivajući liker.

• Da, moja draga, Rus! I imajų pěnezy - ha, ha, ha!

• Ja čitala russkyh pisateljev. Vy znajete Čirikova?

• Zapravdų čitali Čirikova?

• Ja jego mnogo čitala. I Kuprina čitala, i Averčenko...

"Aa. Diavòl tebe vòzmi", - pomyslil ja.

Mně sdělalo se dušno.

• Kelner. Učet prosim.

Jedin iz ubijcev prinesl mně učet, drugi - vlamyvatelj - měnjal moj tyseć korun.

"Sejčas bųdųt rězati".

Diavolsko spokojstvo - nikto daže malogo dviženja ne sdělal.

"Korun na dvěstě obměna", - objavilo se slabo utěšenje.

S legkoju dosadoju ja vstal.

• Mfuteta, - skazal strašny starec.

• Poklona. Dobra noć, - prostili se so mnojų dvoje iz vugla (věrojetno - pistolniki!)

---

Ja vyšel na pustu, těmnu ulicu. Prošel kvartal. Iznenada - uslyšal zvuk begućih nog za soboju. Posmotril nazad - tako ono točno jest. Mlådy ubijca, prijateljku ktorogo ja neostråžno pocěloval, doganjal me.

"Hm... Vot ono! Načinaje se!"

Ja stanųl tylom do stěny i prigotovil sę k obråně.

• Izvinite, drågi pan, - skazal sej člověčij směť - vy, kògda brali pěnezy, - utratili okolo stola peťdeset korun... Vot - vòzmite!

Shvativši sę rukami za glåvu, ja kidnųl pěnezy, beznadějno zastonal[4] i poběgl proč od udivjenogo "člověčego směťa".

---

Vot, čto jest "najstrašnejši priton v Pragě"! Dlja velikogo, dobro ustrojenogo gråda - to jest sòvsěm nedobro.

---

Roditeli! Jestli v kině pokazyvajųt velmi nepristojny film - možete poslati svoje děti v toj priton. Tam bude priličněje.

Praga, 1923.