Medžuslovjanski język imaje dolgų istorijų, ktora načęla sę už v lětah 1659- 1666, kogda prvų gramatikų napisal hrvatski duhovnik Juraj Križanić. V tečenji slědujųćih stolětij mnogi avtori raznyh narodnostij napisali svoje opisy medžuslovjanskogo języka. Najbolje razviti srěd njih sųt istorični projekty avtorov: Ján Herkeľ (1826), Matija Ban (1850), Božidar Raič (1853), Vjačeslav Bambas (1861), Matija Majar (1865), Ignác Hošek (1907), Josef Konečný (1912), Edmund Kolkop (1912) i Ladislav Podmele (1954-1958), a takože sovrěmenni projekty Slovio (1999), Slovo (2001), Glagolica (2002), Slovianski (2006) i Novoslověnsky (2010). Množinstvo tyh projektov imaje strogo naturalističny harakter. Oni sųt jednovrěmenno, ače v raznej měrě, osnovani na dvu izvorah: prvo, na staro- ili na praslovjanskom języku, a vtoro, na sovrěmennyh slovjanskih językah. S izključenjem shematičnyh projektov (napr. Kolkopova Slovanština i Hučkovo Slovio), ktori imajųt neslovjanskų i velje oprošćenų gramatikų, možno kazati, že ti projekti ne sųt odděľni języki, ale razne izraženja jednogo języka, ili razne prědloženja k jegovoj standardizaciji. Ako sravni sę vse gramatične podrobnosti, možno dojdti do izvoda, že ti projekti sųt sobě skoro identični. Jednakože ne znači to, že medžu njimi nemaje razlik. Prva razlika odnosi sę k slovosboru: prěd XXI-ym stolětjem nebylo medžuslovjanskogo slovnika, zatom avtori pisali na osnově tyh językov, ktore znali. Druga razlika tyče sę škaly 24 Slovanská unie, ročník 2 (2017), č. 1 medžu arhaičnym i sovrěmennym, a takože avtorskogo prědpočitanja k bolje složenomu ili bolje oprošćenomu języku. Trětja razlika jest naslědok jegovyh izborov v oblastjah fonologije i pravopisanja. Tuta statija obgovarjaje problemy, s ktorymi imajemo dělo pri zakladanji medžuslovjanskogo pravopisa, kako različni avtori razrěšili te problemy, i kako mojim mněnjem trěba jest je razrěšiti. S obzirom na ograničeny prostor bųdų koncentrovati sę na latinicų. Latinica i kirilica Najbolje očevidny problem v svęzi s pisanjem medžuslovjanskogo jest izbor alfabeta. Imajemo dvu kandidatov: latinicų i kirilicų (ine možnosti, napr. glagolica, sųt natoliko nepraktične, že mogųt izključno prinaležati oblasti zabavy). I tu javi sę problem, ibo granica medžu njimi razděljaje slovjanski svět na dvě ravne poloviny. Kirilicejų piše vęće ljudij, ale latinicų razuměje vęće ljudij pišųćih kirilicejų neželi obratno. Čto s tym sdělati? Množinstvo avtorov istoričnyh projektov prědpočitaje latinicų, čto věropodobno vęže sę s jihnojų narodnostjų (Čehi, Slovaki, Slovenci i Hrvati). Herkeľ prědlagaje latinicų obogaćenų někojimi kiriličskimi bukvami. Raič i Majar podavajųt pravopisy v obu alfabetah, pri čim Majar tvrdi, že kirilica byla iztvorjena specialno dlja slovjanskih językov i lěpje jim dogodi, tomu že ne potrěbuje ni diakritične znaki ni dvojne bukvy k pisanju jednoj glaski. O cěnnostjah i slabostjah obu opcij možno dolgo besědovati, ale na konci možny jest jedin jediny izvod: že ne možemo izključiti ni latinicų ni kirilicų. Zatom medžuslovjanski piše sę i prvojų i drugojų. Dlja maksimalnoj razumlivosti daže jest najlěpje, ako – kogda možno – pišemo teksty paralelno v obydvu alfabetah. Cěľ medžuslovjanskogo pravopisa Pravopis, ili ortografija, ne jest integralna čęst samogo języka, ale odnosi sę sa- mo k jegovomu odrazu na papirě ili na ekraně. V padě prirodnyh językov pis- menny język jest vizualno prědstavjenje govorjenogo języka; inymi slovami, do- govorna konstrukcija prisposobjena raznym shodnym narěčjam, čęsto s dolgojų tradicijejų. Medžuslovjanski, iz drugoj strany, ne jest narodny język, čto objavja- je sę v nasųčnyh razlikah odnosno pravopisanja: • medžuslovjanski ne imaje istorijų bezprěryvnogo razvitja; • medžuslovjanski ne jest osnovany na blizko srodženyh narěčjah, ale obimaje obširny kompleks narodnyh językov s ustanovjenymi od davna pravopisami; • medžuslovjanski služi glavno za pismenny język; • medžuslovjanski povstal s cěljem maksimalnoj razumlivosti Slovjanam vsěh narodnostij, zatom logično jest, že jegov pravopis služi tomuže samomu cělju. Slovanská unie, ročník 2 (2017), č. 1 25

Razumlivost zavisi prěd vsěm od slovosbora i gramatiki, ale pravopis igraje značnų podpornų roljų. Za to povinen jest byti intuitivny i logičny, a k tomu po- trěbna jest etimologična doslědnost. Kromě togo, pravopis povinen jest prěd- staviti približenje najbolje idealnogo izgovora. Samorazumno, važna jest i praktičnost: hoćemo, že pisanje jest udobno korist- nikam, čto znači v praktikě, že oni mogųt pisati medžuslovjanski na vsjakoj slovjanskoj klaviaturě bez specialnyh gadžetov. S obzirom na dvualfabetnost języka potrěbna jest takože legka transliteracija medžu latinicejų i kirilicejų. Dilemy Problem jest v tom, že povyši kriterije stolkajųt sę. Pisateljam jest najlěpje, kogda mogųt pisati intuitivno na osnově vlastnogo znanja i na vlastnoj klaviaturě, čitateljam jest najlěpje, kogda vsjaka bukva ravni sę zvųku v vlastnom języku. Ale čim točněje hoćemo prědstaviti najlěpši izgovor i čim bolje hoćemo pomogti ljudjam dobro interpretovati slova, tym vęće potrěbujemo k tomu glasok, a čim vęće glasok hoćemo pokazati, tym vęće potrěbujemo bukv. Na žalost, medžu narodnymi pravopisami jest mnogo razlik i za to zapas bukv dostųpnyh vsěm jest velje ograničeny. Kromě togo, hoćemo byti věrni staroslovjanskomu prvovzoru, ne samo iz sentimentalnyh povodov, ale i za to, že v odnošenji k sovrěmennym językam staroslovjanske glaski čęsto sųt sjedinjajųći činiteľ. Napr. glaska ě/ѣ prěžila v nemnogih językah, ale v ostalyh razvila sę v različne směry, i za to može služiti za kompromis, na priklad medžu srbskim e i hrvatskim (i)je. Ako někto može i hoće pisati ě, za čto iměl by jų ne pisati? Vvedenje glasok takože odbivaje sę na gramatikų. Na priklad, bukva y vodi s sobojų naslědok, že različanje medžu tvrdymi i mękkimi sklonjenjami stane neobhodimo. A bukva ę pričinjaje, že legče jest odličati sklonjenje vzorov imę/imene i žrěbę/žrěbęte od sklonjenja vzora morje/morja. Od hvilje započętja projekta Slovianski bylo mnogo diskusije o jegovom pravopisanji. V prvyh lětah učęstniki mněli, že Slovianski povinen jest iměti oficialny pravopis kako vsi drugi umětni języki, ale založili takože, že možno jest go pisati na vsjakoj slovjanskoj klaviaturě. Vslěd togo, vměsto jednogo pravopisa byli až četyri. To razrěšenje ne prinesla uspěha: ono bylo zaměšivajųće ljudjam, ktori htěli učiti sę języka, i sovsěm ne zakončilo te postojanne diskusije o prědnostjah cz, sz i zs ili cx, sx i zx nad č, š i ž. Jednovrěmenno pravopisanje vse bolje obogaćalo sę: pojavili sę bukvy kako ľ, ň i ś dlja mękkih glasok i točili sę diskusije o vvedenji bukvy y. V 2010 g. pojavil sę projekt Novoslověnsky (ovogda ješče pod nazvojų Novoslovienskij), ktory iměl bolje složenų gramatikų neželi Slovianski i takože različal sę v pisanji: Novoslověnsky iměl na priklad bukvy y i ě (pisana ie), ktoryh nebylo v Slovianskom, jednakože ne iměl te sedm mękkih sųglasok, ktore 26 Slovanská unie, ročník 2 (2017), č. 1

iměl Slovianski. Tako povstali dvě versije jednogo języka: prva s gramatikojų sbliženojų k staroslovjanskomu ale s oprošćenym pravopisom, i druga, v ktoroj bylo obratno. Samorazumno ta situacija byla bezsmysľna i oba projekty načęli približati sę k sobě. Postųpno slivanje projektov Slovianski, Novoslověnsky i Slovioski v Medžuslovjanski pričinilo, že potrěbny byl bolje fleksibilny podhod k gramatikě i pravopisanju. Fleksibilno pravopisanje Nijedin pisateľ ne piše ravnako drugomu. Množinstvo improvizuje, měšajųći elementy iz raznyh projektov s vlastnymi prědpočitanjami i s vlastnym językom. Poněkogda člověk hoće pisati velje točno, na priklad v naučnoj statiji, inogda ne hoće tratiti vrěmę na pisanje trudnyh bukv, na priklad na čatě ili v sms-ě. Možno kazati, že medžuslovjanski ne jest sostav strogih pravil, ale škala, v ktoryh granicah koristniki mogųt podvigati sę svobodno. Trěba jest nam zatom pomiriti sę s faktom, že medžuslovjanski piše sę različnymi sposobami, i že vsjaki široko priměnjany i razumlivy sposob jest prijemlivy. Vse ravno, na priklad, pišemo li koń, koň ili konj, ibo jest to tože samo slovo. Ale daže ako jedin oficialny pravopis jest nemožny i četyri oficialni pravopisy sųt nesrųčni, trěba nam prinajmenje iměti někaki neoficialny pravopis. Kako inače možno opisati gramatikų i slovnik? Čto izdavaje sę najbolje složeno razrěšenje jest jednovrěmenno najprostějše, imenno: pravopis, ktory obimaje vse možnosti v jednoj. Prvy krok v tom směrě byl razširjeny alfabet, ktory povstal v 2010 g. pod nazvojų Naučny Slovianski i pozdněje byl prěimenovany Naučny Medžuslovjanski Pravopis. Ideja byla taka: ako vsi pravopisy osnovani na narodnyh elementah odnosjųt sę k jednomu prvovzoru (prototipu), najlěpje bųde upotrěbjati toj prvovzor k pisanju medžuslovjanski. Inymi slovami, naš prototipičny alfabet služi kako «izhodny kod», iz ktorogo možno izvesti različne variacije. Toj prototipičny alfabet sostoji sę iz dvu uravnjev. Prvy uraveń jest osnovny alfabet, vtory uraveń jest sostav opcionalnyh, dodatočnyh bukv, ktore prědavajųt informacijų o izgovorě i etimologiji. Osnovny alfabet Osnovny alfabet sodrživaje vse glaski, ktore jestvujųt vo vsěh slovjanskih językah i sųt neobhodime k pisanju medžuslovjanskogo: abcčdefghijklmnoprsštuvzž Množnistvo tyh bukv javi sę vo vsěh slovjanskih latinicah, s dvěma izključenjami. Prvo, bukva v piše sę w v poľskom i v lužičskom, ale vo vsěh ostalyh językah, takože v romanizacijah vzhodnoslovjanskih językov, piše sę v. Vtoro, bukvy č š ž (kir. ч ш ж) javjųt sę vo vsěh slovjanskih językah kromě poľskogo (cz sz ż) i takože v medžuslovjanskom, s izključenjem projektov Herkelja (чш ƶ) i Slovanská unie, ročník 2 (2017), č. 1 27

Kolkopa (ч s з). Ako potrěbno jest ASCII, vsegda možno jest pisati cz sz zs (Križanić) ili cx sx zx (Hučko), ale odsovětuje sę pisanje ch sh zh. Najbolje problematična jest bukva h (kir. x). V zapadnoslovjanskih językah piše sę ch, v južnoslovjanskih h. Problem jest v tom, že v češskom, slovačskom i ukrajinskom h [ɦ] ravni sę slovjanskomu g, ale iz drugoj strany, digraf ch mogųt zlo razuměti vzhodni i južni Slovjani (napr. [ʦx] ili [ʧ]). Srěd avtorov istoričnyh medžuslovjanskih projektov Čehi (Bambas, Hošek, Konečný i Podmele) pišųt ch, Herkeľ piše x, a vsi ostali pišųt h. Nyně v medžuslovjanskom pišemo h, ibo lěpje jest iměti jedin znak dlja jednoj glaski, a kromě togo, medžuslovjanski ne različaje medžu [ɦ] i [x]. V kirilici jest samo jedin problem: že v srbskom i makedonskom ne javjųt sę bukvy й i ь, v ostalyh ne javi sę bukva ј (latinska bukva vvedena od Vuka Karadžića i takože upotrěbjena v ukrajinskoj drahomanovkě). V medžuslovjanskom prědpočitaje sę j, tomu že й nosi s sobojų potrěbų pisanja takože ligatur я, ю i t.d., že by izběgti čudesnosti kako йа, йе... Dodatočne bukvy Te staroslovjanske glaski, ktore prinaležųt osnovnomu alfabetu, sųt skoro identične vo vsěh sovrěmennyh slovjanskih językah, ale jest i druga grupa glasok, ktore razvili sę v razne směry. Najvažnějše srěd njih sųt samoglaski ы (lat. y), ѣ (lat. ě), ѧ (lat. ę), ѫ (lat. ǫ), ъ. Te glaski odgovarjajųt za glavne razliki medžu językami, a te razliki čęsto ukryvajųt pokrovnost. Tako samo jest i v padě medžuslovjanskih projektov. Na priklad, glaska y slila sę s glaskojų i v južnoslovjanskih językah i v ukrajinskom, a shranila sę v ostalyh językah (v češskom i slovačskom jedino v pismě). Tojže sam poděl vidimo takože v medžuslovjanskih projektah: Ban, Majar, Hošek, Kolkop, Podmele i Slovianski (prěd 2010) pišųt samo i, ostali projekty različajųt medžu y i i. Glaska ě (kir. ѣ) prěžila v češskom, lužičskom (ě), slovačskom (ie) i v ijekavskih narěčjah srbohrvatskogo (ije/je), čęstično takože v poľskom (ia/ie) i bulgarskom (ja/e). V ukrajinskom i v ikavskih narěčjah razvila sę v і, a v ostalyh językah slila sę s e. Množinstvo medžuslovjanskih projektov piše ě (Ban, Raič, Majar, Konečný, Slovo, Glagolica, Novoslověnsky) ili ie/je (Herkeľ, Bambas, Kolkop, Podmele), Slovianski piše samo e. Interesne sųt takože staroslovjanske nosove glaski ǫ/ę, ktore prěžili jedino v poľskom (ą/ę), ače naměšili sę. V ostalyh językah razvili sę raznoliko, na priklad u/ja vo vzhodnoslovjanskom, u/e v srbohrvatskom, o/e v slovenskom, a/e v makedonskom. Avtori medžuslovjanskih projektov takože ne sųt sųglasni: najčęstěje strětimo vzory u/ja (Herkeľ, Ban, Hošek, Kolkop, Slovianski) i u/e (Majar, Podmele, Novoslověnsky), ale takože u/ě (Glagolica) i ȣ/ja (Bambas). Nosovki odličajųt jedino Raič (ų/ę) i Slovo (ǫ/ę). 28 Slovanská unie, ročník 2 (2017), č. 1

Nakonec siľny tvrdy jer ъ razběgla sę v o (vzhodnoslovjanski, slovačski, makedonski), e (poľski, češski, slovenski), a (srbohrvatski) i ă (bulgarski). V medžuslovjanskih projektah vidimo e u Čehov i Slovencev (Raič, Majar, Hošek, Kolkop, Podmele, Glagolica), o (Ban, Bambas, Slovianski), ă (Slovo). Etimologične svęzi sųt bezměrno važne v medžuslovjanskom. Pisemno izražanje tyh svęzij imaje značne cěnnosti: • iztiraje etimologične razliki medžu językami i sjedinjaje medžuslovjanske projekty; • davaje točnějše vpečętljenje idealnogo (t.j. najbolje srědnjego) izgovora; • eliminuje nesrųčne homonimy (odličajųći napr. byti od biti, čęsť od česť); • pomagaje govoriteljam raznyh językov razpoznati ekvivalent danoj bukvy v vlastnom języku. Napr. ę pripominaje Poljakov, že imajųt dělo s nosovojų glaskojų; vzhodnym Slovjanam legko jest zapamętati, že tų bukvų trěba jest čitati kako jihno ja; a južni Slovjani mogųt prosto ignorovati ogonok; • pozvaljaje na «flavorizacijų», napr. vměsto ę možno jest pisati ja, že by tekst byl bolje pristųpny vzhodnym Slovjanam. V naučnom pravopisanji bukvy byli izbrane tako, že bez diakritičnogo znaka izhodi najbolje razprostranjena bukva. Dlja povyših glasok imajemo zatom bukvy y, ě, ę, ų, ò, ktore sųt intuivno razumlive i izdavajųt sę najlěpši kompromis medžu staroslovjanskim i množinstvom sovrěmennyh językov. Očevidno te bukvy sųt nedostųpne na mnogih slovjanskih klaviaturah i za to sųt sovsěm opcionalne: možno jest je pisati ili ne pisati. Trěba jest podčrknųti, že razrěšenje s diakritičnymi znakami jest dosęgajemo jedino v latinici. Množinstvo vzhodnyh i južnyh Slovjanov ne razpoznavaje kiriličske ekvivalenty ѣ, ѧ i ѫ. Člověk može pisati te bukvy, že by nadal tekstu specifičny arhaičny ili crkovny harakter, ale tako pisanje vplyvaje velje negativno na razumlivost. Mękke i jotovane sųglaski Vsi slovjanski języki imajųt tvrde i mękke sųglaski, ale v někojih językah smękčaje sę vęće sųglasok neželi v drugih, a ne vsjaka sųglaska može javiti sę na konci slova. Naučny medžuslovjanski pravopis podavaje sedm mękkih sųglasok: ń ľ ŕ ť ď ś ź, ale ves toj sostav nahodimo jedino v Glagolici (ň ľ ŕ ť ď ś ź), v Slovianskom (n'...) i u Bambasa (nь...). V projektě Slovo sųt bukvy ľ ń ť ď. Hošek, Konečný i Kolkop imajųt ň ť ď (u Kolkopa: ι, j, θ). Raič i Majar imajųt lj nj rj, Ban jedino lj nj. Nakonec v projektah Herkelja, Podmelego i Novoslověnsky mękke bukvy na konci slova ili sloga ne označajųt sę. Jest mnogo diskusije o tom, nakoliko palatalizovane zųbne ili alveolarne sųglaski povinne sųt naležati k osnovnomu pravopisu, i ako da, koje. S tym vęžųt Slovanská unie, ročník 2 (2017), č. 1 29

sę pytanja kako: vplyvajųt li oni zaisto pozitivno na razumlivost? Jest li někaka značna razlika v izgovorě? V kojih sovrěmennyh językah razlika igraje roljų? Jest li možna legka transliteracija? I jest li neudobnost v pisanji godna kakojkoli iz tyh cěnnosti? Razliki medžu slovjanskimi językami sųt prěd vsěm v samoglaskah. Razliki v izgovorě medžu tvrdymi i mękkimi sųglaskami sųt relativno male. Kromě togo, mękke sųglaski na konci sloga sųt mnogo rědše. Sravnimo na priklad čęstotų bukv v mojim prěvodě Malogo Princa: ě (2,58% vsěh bukv), ų (1,79%) i ę (1,15%), a iz drugoj strany ľ (0,14%), ť (0,13%), ń (0,10%), ŕ (0,03%); bukvy ď, ś, ź sųt ješče rědše. Inymi slovami, različanje v tekstah medžu tvrdymi i mękkimi sųglaskami jedva vplyvaje na konečny obraz teksta. Pozrimo na bukvų ť. Skoro vse slova na -ť sųt ženski imenniki (obyčno na -osť, a takože slova kako čęsť, grsť, korisť, pamęť, smŕť i t.d.). Jest ješče několiko mųžskih imennikov (napr. gosť, nogoť, zęť), čislovnikov (pęť, devęť, desęť) i slov kako opęť, ale to jest vse. Ne možno jest kazati, že akuty ili hački v tyh padah dodavajųt mnogo razumlivosti. S bukvami ť ď ŕ ś ź jest ješče iny problem: v kirilici možno jest je pisati samo s pomoćjų bukvy ь, ktoroj nemaje na srbskih i makedonskih klaviaturah. Zatom lěpje jest ne vključiti te bukvy v osnovny pravopis. To ne znači, že trěba nam jest avtomatično odstraniti ľ i ń. V protivnosti k ostalym, te glaski sųt dost vseslovjanske: opozicija n <> ń javi sę vo vsěh językah, opozicija l <> ľ vo vsěh kromě češskogo (čto, mimohodom govorjųći, može byti povod, že odsųčstvo ľ vidimo samo u Čehov). Jest relativno mnogo homonimov, napr. polny «napolnjeny, kompletny» i poľny «iz polja». Nakonec, vsjaki Slovjanin može je pisati ľ ili lj (kir. ль ili љ), ń, ň ili nj (kir. нь ili њ). Izbor bukvy ń vęže sę s tym, že javi sę ne samo v poľskom i lužičskom, ale takože v bělorusskih i ukrajinskih latinicah. V padě ľ možna jest takože opozicija ł <> l v sěvernoj flavorizaciji. Jotovane sųglaski vodjųt sę podobno vo vsěh slovjanskih językah, s izključenjem praslovjanskih kombinacij *tj *dj, ktore razběgli sę v različne strany: č ž (russki), č (d)ž (ukrajinski, bělorusski), c dz (poľski), c z (češski, slovačski, lužičski), č j (slovenski), ć đ (srbohrvatski), ḱ ǵ (makedonski), št žd (staroslovjanski, bulgarski). Skoro vse te možnosti nahodimo takože v medžuslovjanskih projektah. Izsrěd mnogih opcij jesmo izbrali č dž, ibo ta kombinacija izdavaje sę najlěpši kompromis. V naučnom pravopisanji možno očevidno pisati ć đ (ili dź), ale i tu trěba jest pomněti, že kiriličski ekvivalenty ћ ђ mogųt byti nerazumlivi vzhodnym Slovjanam. Zakončenje Naučny Medžuslovjanski Pravopis sodrživaje ješče ine bukvy, ktore mogųt služiti za most, gde slovjanski języki različajųt sę. Spomnimo ješče bukvų å (v 30 Slovanská unie, ročník 2 (2017), č. 1

takih slovah kako kråva, gde južni języki, češski i slovačski imajųt krava, poľski i lužičski krowa, a vzhodni języki korova). Ale take bukvy može i imajųt někaki naučny smysl, k razuměnju tekstov sovsěm ne sųt potrěbne. I ne hoćemo, že by naš język izględal na vietnamski, pravda li? Vot najvažnějši izvod tutoj statije: medžuslovjanski jest umětny język, ale sovsěm inogo roda neželi na priklad esperanto. Harakterizuje go fleksibilna gramatika, fleksibilno pravopisanje i možnost prisposobjenja go k našim prirodnym językam. Inymi slovami: medžuslovjanski ne jest sostav strogih pravil, ale krabka s bonbonami, iz ktoroj možemo svobodno brati i ne brati, čto nam godi. V principě stači nam pisanje s pomoćjų 25 bukv iz osnovnogo (i slovenskogo) alfabeta, eventualno s bukvojų y kako ekstra. Ale pišųći dodatočnymi bukvami kako ě, ę, ų, ń i ť možemo ne samo podčrknųti etimologičnų svęz s staroslovjanskom, ale i pomogti našim čitateljam iz raznyh krajin, že by legše razuměli naše teksty. Ja v tutoj statiji jesm koristal bukvy y, ě, ę,ų,ć,ńiľ,aleněktoinymoglbyizbratiě,ň,ť,ďitakožeimělbypravdų. Može někogda v bųdųčnosti dojde k polnoj standardizaciji medžuslovjanskogo pravopisa, ale k tomu potrěbny bųdųt neprěryvany, postųpny proces razvitja i stalo upotrěbjanje języka. Nijedin rųkovoditeľ ili avtor ne imaje tu rěšiteľny glas: možemo pomagati koliko možno, ale ničto ne možemo prědpisati nikomu. V konci vse bųde zavisěti od věrnosti i izdržlivosti cěloj grupy sųćih i bųdųćih koristnikov. A my, v medžuvrěmeni, povinni jesmo zadovoliti sę tym, že našim pisanjem možemo iměti svoj pionerski vklad. Izvory Bambas, Vaceslav: Tvarosklad Jazyka Slovanského (Praha, 1861). Ban, Matija: Osnova sveslavjanskoga jezika, v: Dubrovnik. Cviet narodnog književstva, vol. I (Zagreb, 1849), pp. 263-307; vol. II (Zagreb, 1851), str. 131-173. Herkel, Ioannes, Elementa universalis linguae slavicae e vivis dialectis eruta e sanis logicae principiis suffulta (Budapest, 1826) Hošek, Ignác: Grammatik der Neuslawischen Sprache (Kremsier, 1907). Hučko, Mark: Slovio, na: slovio.com Kolkop, Edmund: Pokus o dorozumívací jazyk slovanský (Jevícko, 1912). Konečný, Josef: Mluvnička slovanského esperanta »Slavina«. Jednotná spisovná dorozumívací slovanská rěč pro obchod a průmysl. (Praha, 1912). Majar Ziljski, Matija: Uzajemni Pravopis Slavjanski, to je: Uzajemna Slovnica ali Mluvnica Slavjanska (Praha, 1865). Merunka, Vojtěch: Neoslavonic zonal constructed language (České Budějovice, 2012). Merunka, Vojtěch: Novoslověnsky, na: www.neoslavonic.org Pilát, Štefan Vítězslav: Slovo, na: www.sweb.cz/slovanic (mrvty link) Raić, Božidar: Vvod v slovnicų vseslavenskųjų, v: Radoslav Razlag red., Zora Jugoslavenska nr. 2 (Zagreb, 1853), str. 23-44. Ruibar, Richard: Glagolica, na: www.matica.org/glagolica (mrvty link) Steenbergen, Jan van: Slovianski, na: steen.free.fr/interslavic Steenbergen, Jan van: Medžuslovjanski, na: steen.free.fr/interslavic